Vsaka upodobitev blagovne znamke ali podjetja, zahteva reprodukcijo ali neke vrste tisk ali potisk, označitev.

Skoraj vsak izdelek zahteva neko embalažo ali reprodukcije podobe na njej, predstavitev, opis, označitev in podobno.

Poznavanje vrst tiska pomaga pri izbiri najbolj primerne in ekonomične rešitve za to.

Spoznajmo jih!

Pomagamo vam, nudimo naslednje storitve:

• grafična priprava za offset tisk,
• grafična priprava za sitotisk,
• grafična priprava za tampotisk,
• grafična priprava za globoki tisk in/ali tisk s folijo,
• grafična priprava za flexo tisk,
• grafična priprava za digitalni tisk,
• grafična priprava za velikoformatni tisk,
• priprava za izrez iz samolepilne folije in CNC izrez,
• priprava za vezenje.

Dobro poznavanje postopkov različnih tiskarskih tehnik je pogoj za pravilno pripravo za tisk.

Z več, kot 30 let izkušenj v grafiki, vam gotovo lahko pomagamo (znanja, izkušnje in reference ↗).

Izkušnje, kako narediti, poznavanje postopkov reprodukcije in skrb, da je pravilno izvedeno, je pogosto vredno dosti več, kot karkoli drugega.

Z offset tehniko so natisnjene:

• vse (papirne) tiskovine,
• obrazci, računi, dopisni listi in ovojnice (jih skoraj ni več), vizitke, meniji, voščilnice, razglednice,...
• prospekti, zloženke, brošure,
• knjige, zvezki, učbeniki,...
• lična »kartonska« embalaža (natisne se papir, ki se ga nato kašira na karton ali na valovito lepenko),
• revije, časopisi (slednji so pogosto na rotacijskem stroju),
• praktično vse, kar je natisnjeno na papir.

Barvni prostor:
CMYK in ločene oz. "spot" barve (Pantone, recimo).
Včasih lahko tudi bela, kovinske barve (npr. srebrna, zlata ipd.), lak (sijaj ali mat),...

Material:

• papir (»zilijon« vrst papirja od mat, sijaj, polsijaj površine, do tankih, voluminoznih, polprosojnih, samokopirnih, reliefnih materialov ali kartonov...)
• nalepke (določene vrste),
• celo razni poliestrski materiali in določene folije (ne velja isto, kot za flexo tisk!),
• …

Imejmo v mislih, da je offset tisk v glavnem na papirnate materiale.
Razen v redkih primerih, to niso vodoodporni materiali in zahtevajo dodatno obdelavo.

Priporočena minimalna ločljivost za fotografije je 250 dpi pri končni velikosti 1:1. Za črtne slike (če niso vektorske) raje več. Za visokokakovosten offset tisk še več!

Tako imenovana enota »dpi« ali »Dot Per Inch« ni merilo natančnosti. LPI je.

Bolj pomembna je kako fin raster bo pripravljen za določen stroj, ki jo ta tiskarski stroj zmore in tiskani material sploh prenese.

Sitotisk tehniko lahko uporabimo za tisk na:

• majice, kape,... (oz. oblačila),
• reklamne izdelke z neko ravno površino (dežnike, koledarje, … karkoli, ogromno jih je),
• karkoli z ravno površino (in pri strani nima robov),
• plošče, uporabne izdelke, orodja...,
• tekstil (odvisno od tega, kako se bo odtis videl in kako ga lahko sploh položimo pod sito),
• gumaste izdelke (npr. baloni...),
• športne in šolske pripomočke...,
• ali skoraj na karkoli.

Sitotisk pogosto naredimo na koncu, kot dotisk na gotove izdelke. Lahko seveda tudi na polizdelke ali surove materiale (slika spodaj).

Sitotisk je primeren za tisk na:

• les,
• plastiko,
• keramiko,
• kovino,
• usnje,
• steklo,
• skoraj karkoli - dolg seznam!

Omejitev je, da je površina tiska ravna in, da nanjo lahko položimo sitotiskarsko sito – brez tega ne bo šlo.

Sitotisk je manj zahtevna tehnika, kot offset tisk, vendar je v zadnjem desetletju napredovala. Sita so dosti bolj fina in lahko dosegajo že »skoraj« offset kvaliteto (kar je prej redkost, kot pravilo).

Navadno tiskamo t.i. »spot« barve (Pantone ali namešane). 4-barvni tisk (CMYK) ni tako pogost, čeprav je mogoč, še posebej na večbarvnih sitotiskarskih strojih (recimo tisk majic, ipd.).

Sitotisk je primeren tudi za večje površine. Vedno vprašajmo tiskarja, kakšno največjo površino lahko natisne – oz. kako veliko sito ima.

Običajno tampotisk izvajamo na gotove izdelke.

Tampotisk je primeren za tisk na:

• les,
• plastiko,
• polypropilen,
• keramiko,
• kovino,
• usnje,
• steklo,
• … skoraj karkoli.

Predvsem na drobne izdelke, izdelke z neravno površino.

Za razliko od sitotiska, je tampotisk primeren za zaobljene površine.

In, skoraj pravilo je, da so površine manjše.

Površina tiska je pogojena z velikostjo tampona in, seveda, ker je za tampotisk potreben stroj, ne zgolj naprava (ali improvizirana priprava), velikost stroja za tampotisk.

Tampotisk je navadno bolj natančen, kot sitotisk - bolj fine detajle lahko natisnemo.

Navadno tiskamo "spot" barve (Pantone ali namešane).

CMYK je redko uporabljen (v 30-letni praksi ga še nisem videl).

Na sliki plastenke za vodo je tampotisk v treh barvah:

• bela,
• turkizno-zelena in
• črna.

Tiskano v tem vrstnem redu.

Ta vrsta tiska je še manj pogosta in bolj omejena, saj je za tisk potrebno izdelati matrico – iz kovine. Rezultat pa je zelo lličen!

Za tisk s folijo eno matrico, za slepi (globoki) tisk pa dve (pozitiv in negativ) – tako dosežemo boljši odtis.

Omejitve:

Slepi tisk lahko uporabimo le na določenih materialih (nekateri po odtisu ne držijo oblike). Ne zgolj na papir in karton (lahko tudi usnje, recimo) - cela vrsta materialov, v bistvu.

Za tisk s folijo (pogosto rečemo kar »zlatotisk«) pa je še dodaten pogoj: material mora biti dovolj termično obstojen, da se ob pritisku vroče matrice s folijo ne deformira, popači ali zažge.

Tisk s folijo je vedno odvisen od širine folije – ta je navadno navita na roli, kovinske barve (kot npr. srebrna, zlata, modrikasta, rdeča...).

Tisk s folijo je skoraj vedno zgolj poudarek s svetlečo folijo.

Slepi tisk pa je diskreten.

"Podobni" tehniki z različnim vizuelnim učinkom.

Velikost odtisa je odvisna od:

• velikosti stroja in
• širine folije (če gre za tisk s folijo).

Slepi tisk ima še dodatne omejitve in sicer zelo finih detajlov včasih ne bo mogoče odtisniti, prav tako ne preveč širokih ploskev (površinic), oz. učinek odtisa bo … švoh.

Vedno se posvetujte s tiskarjem!

Flexo tisk je še bolj redek (zelo malo število tiskarn), kot zgoraj navedeni, čeprav ga vsi dnevno srečujemo (dobesedno).

Kadarkoli v trgovini vidite izdelke v ALU ali PCV vrečkah (recimo: kava, oreščki, sladoled, čokoladne ali vitaminske poslastice,... seznam je lahko daljši od te spletne strani), so to embalažo, po vsej verjetnosti natisnili na trak v roli.

Nato so to potiskano rolo prestavili na pakirni stroj, ki izdelek spakiral v vrečke (nasul ali dal), ter ga navadno termično "zalepil" oz. zatesnil.

Ali pa je to bila transportna embalaža iz valovite lepenke. Postopki pakiranja navadno odločajo, kakšna bo grafična priprava in celo kakšen bo dizajn embalaže!

Flexotisk je vedno zgolj na material (ne na končni izdelek). To je embalažni material, pogojen s predpisi glede embalaže in embaliranja hrane.

Pogosto je ta tisk zrcalno natisnjen, na prosojno folijo (v CMYK barvnem prostoru in/ali Pantone barvami), preko nje še prekrivna bela in to vse je kaširano na »ALU« folijo v katero bo (drug) stroj spakiral prehrambene izdelke.

Za flexotisk so vedno potrebne minimalne količine (merjeno v kilogramih ali tonah folije), kar je za malo Slovenijo pogosto problem. V Sloveniji je le nekaj tiskarn, ki imajo stroje za ta flexo tisk.

Barvni prostor: CMYK in Pantone barve. Bela je skoraj obvezna (kot podlaga prosojni foliji, še poebej, ko je ta kaširana na alu folijo).

Pred tiskom je potrebno narediti klišeje (na bobnu).

Pod digitalni tisk lahko uvrščamo tudi velikoformatni digitalni tisk – v tem delu prispevka, zgolj digitalni tisk maših formatov.

Digitalni tisk je navadno (tudi najbolj ekonomično) natisnjen v CMYK barvnem prostoru.

Redkeje tudi z dodatnimi barvami, s katerimi lahko dosežemo večjo »živost« in boljše odtenke barv: oranžna, zelena, modra, siva, bela, ipd.

Ta je bolj ali manj za redke tiskovine, kjer se pričakuje višja kvaliteta.

Načeloma je priprava za digitalni tisk skoraj enaka pripravi za offset tisk.

Digitalni tisk je običajno tudi nekoliko manj natančen, po njem pa posežemo, kadar so količine male ali premale za offset tisk.

Kakovost odtisa je slabša, kot pri offset tisku, možnejši kontrast, raster je difuzen in »rastrska pika« je drugače simulirana, kot pri offset tisku, itd.

Dobra plat pa je, da so količine lahko zelo male.

Lahko ga kombiniramo skupaj z izrezom (CNC) in ni nam potrebno delati izsekovalnega orodja (ali »štance«), še posebej kadar gre za male količine nekih izdelkov.

Digitalni tisk je, podobno kot offset tisk, tisk na polizdelek ali na surovi material, kjer je skoraj vedno potrebna dodelava (izrez, znašanje, biganje, …).

Digitalni tisk ima še naslednjo prednost, in sicer, večja izbira materialov, kamor sodijo tudi plastični materiali, nalepke (plastične, alu,...), prosojni materiali, ipd.

Za velikoformatni tisk velja podobno, kot za digitalni tisk, in sicer CMYK barvni prostor.

Pri velikoformatnem tisku so dodatne barve (poleg CMYK), še nekoliko bolj pogoste, še posebej, kadar gre za reprodukcijo fotografij, t.i. »gliclee« odtise (vrhunske odtise) ali zgolj tisk na ne-bele materiale (karton, alu, steklo,...), kjer je potrebna dodatna bela, kot podlaga.

Nabor materialov na katere lahko tiskamo z velikoformatnimi tiskalniki je zelo velik:

• nalepke (na desetine vrst),
• ceradno platno (ogromno jih je...),
• »MESH« oz. »porozno« ceradno platno (različne gostote, liniature, z linerji ali brez,...),
• folije (plastične, alu, polipropilenske, polietilenske... različnih debelin in trdot...),
• debelejši in brezlesni papirji (papirji so sicer manj pogosti),
• tapete, papirji, plastificirani papirji in folije,
• razne tkanine (sintetične, itak), za zastave, športne drese, nadomestek MESH-u,...

Prav tako je tehnologija tiska odvisna od vrste barv s katero določen stroj tiska:

• »Aquaeous« ali na vodni osnovi (zunaj niso odporne ali so odporne z omejeno odpornostjo),
• »Solvent« in #Eco-solvent"- to je najbolj pogosta tehnologija tiskalnikov in barv. Solvent (topilo) je nosilec pigmenta, ki izhlapi, pigment pa ostane na(v) materialu.
• »Dye-Sublimation« z zelo lepim izpisom (žive barve). Omejitev pa so materiali in odpornost.
• »UV Print«, kjer nanešeno barvo »zapečemo« z močno UV svetlobo. Primeren za tisk na skoraj kakršnokoli površino.
• »Lateks« barvila in tehnologija tiska.

Velikoformatne tiskalnike lahko še nadalje delimo na:

• »Flatbed« tiskalnike (kjer na tiskalno površino-mizo položimo karkoli, tudi steklo, vrata, plošče,...),
• »Roll-to-roll« tiskalnik (najpogostejši primer), kjer je material navit na roli, gre skozi tiskalnik in se ponovno navije na novo rolo,
• »Hybrid« tiskalnik, ki je kombinacija obeh (oz. ima zmožnost obeh nastavitev).

Potrebna ločljivost je odvisna od razdalje gledanja:

• Kadar gre za manjše aplikacije (slika embalaže) velja podobno, kot za offset tehniko.
• Plakat gledamo navadno vsaj z razdalje 1 m, pogosteje z razdalje 2 – 4 metrov (v primerjavi s prospektom, ki ga gledamo z razdalje 0,3 – 0,5 m), je za plakat več, kot dovolj, da je končna ločljivost 150 – 100 dpi.
• Kadar želimo imeti predstavitev v trgovskem centru (pop-up, roll-up) je 100 – 150 dpi več, kot dovolj.
• Za veliko grafiko na sejmu ali opremo večje (fasade, obcestni plakati), pa še dosti manj (50 – 80 dpi).

To najbolje ocenimo glede na razdaljo, s katere obiskovalec gleda na grafiko.

Grafična priprava je prav tako potrebna za velikoformatne tiskalnike. Še posebej je pomembno, da poznamo konkretno tehnologijo, njene omejitve in možnosti, da je rezultat lahko kar najboljši. Testiranje odtisa!

Ta grafična priprava je drugačna, saj ne gre za običajen tisk, temveč izrez.

Izrežemo lahko le to, kar je v vektorskem formatu (torej črtno risbo), npr.: logotipi, napisi, smerokazi, piktogrami, označitve objektov, sob, oprema avtomobilov in vozil na splošno.

Izrez je skoraj vedno iz samolepilne folije. Barvna paleta le-teh je precej (!) manjša, kot je paleta, recimo Pantone barv. Skoraj vedno gre za kompromise, saj ravno te barve, ki jo želite, ni! :-)))

To pogosto lahko rešujemo tudi tako, da neko barvo naprintamo, potem izpis plastificiramo in nato izrežemo.

Nalepke so navadno v sijaj ali mat površinski obdelavi ali pa so pol-prosojne – za svetlobne napise.